Erasmus+ (Ciper) – Srednja šola Ravne

Bilo je leta 2020, spomladi, ko nas je vse korona zaprla za štiri stene in ko sem, da sem lahko usmerjala in koordinirala delo na daljavo, ostajala skoraj sama na prazni šoli. Tiho je bilo, nikjer smeha, ne korakov, ne prepirčkov, ne zmedenih prvošolčkov in samozavestnih maturantov. Pogrešala sem življenje, ki se je zaradi virusa ustavilo. In v tem času sem prijavo za evropski projekt Erasmus K102. Že nekaj let je v meni tlela želja, da tudi naše dijake popeljemo v svet, pa ne le tako zelo udarniško ali ljubiteljsko, kot sem to počela že leta sama, ko sem dijakom ponudila izkušnjo Londona za ceno, ki je nihče ni mogel prekositi, saj sem njihove letalske karte kupila sama že pol leta pred odhodom v Anglijo. Ko sem pri vsaki generaciji videla, kaj s tem dodam v njihovo življenje, nisem oklevala niti sekunde in vsaj nekaterim to možnost dala. Tokrat pa sem segala višje, želela sem, da Evropa plača mojim dijakom izkušnjo, ki se imenuje tujina. Projekt sem pisala sama, obsega 120 strani in če povem po pravici, nisem upala, da bo sprejet, a je bil. Življenje preseneča. Vedno. In včasih hvala bogu tudi pozitivno. Vesela in ponosna nase sem čakala, da pojenja ta Covid, da se odprejo meje ter da spet svobodno zadihamo. A ni šlo po mojih načrtih. Ne leta 2020, ne 2021 nas v tujini nihče ni želel sprejeti, sploh pa ne na Irskem, kamor smo si sprva želeli. In tekla so leta, denar je čakal in končno smo letos lahko kar s 30 dijaki (vmes je bil tudi en študent), odpotovali na daljni Ciper.
Vsi dijaki, spremljevalci in jaz smo bili vznemirjeni. Kako bo? Bo tako, kot smo želeli? Je v njihovih obljubah več reklame kot resnice? Veliko vprašanj, nič odgovorov. Pa smo prileteli tja, v Larnaco, na otok Ciper, 30. 5. 2022. Doma je bilo ob odhodu z Raven 7 ⁰C, tam pa 32 ⁰C. Šok, tokrat naprej toplotni. Eni so prvič leteli z letalom, let je bil eden najmirnejših, kar sem jih doživela, pristanek pa sploh nadstandarden. Skoraj nisi čutil, kdaj so se kolesa dotaknila tal. Bravo pilot!
Nastanili smo se in že drugi dan ugotovili, da smo prišli na Jug in da niso tako storilnostno naravnani kot mi. Bo že. Počakajte. Pomirite se, so pravili. Ja, jaz sem bila že presneto na trnih. Kaj bomo počeli? Saj nismo prišli na dopust. In drugi dan smo končno dobili urnik dela ter zaposlitev. Ko smo jih z mojo krasno ekipo sodelavcev videli, smo kmalu strnili vrste in znanje ter voljo, da smo dodali veliko vsebin v urnik dela ter zaposlitev. Dodali smo delavnice projektnega dela, pisanje esejev v angleščini, spoznavanje geografskih značilnosti Cipra, raziskovanja na terenu in skupaj s tem, kar so nam ponudili na Cipru, dosegli več, kot bi katerikoli dijak dobil na PUD-u doma. Roko na srce, veliko jih precej časa pometa ali opazuje, kako delavci delajo.
In kaj reči na koncu?
Da, tujina vsekakor da, a pričakovati, da so oni boljši od nas, je naivno. Mi znamo, mi hočemo, mi zmoremo. Mi smo mi. To smo dokazali tudi na Cipru. Dodali smo toliko, da z gotovostjo lahko potrdim, da še nobena skupina dijakov ni dobila na PUD-u.
Da, včasih je treba odpotovati daleč in še dlje, da ugotoviš, da je tisto doma najboljše. Dijakom je bilo treba dati izkušnjo o tem, kako je biti od doma, kako se je treba vesti v skupini, kako je treba slediti navodilom, kako je lepa Koroška s svojo zeleno pokrajino in gorskim zrakom ter čisto pitno vodo in le po štirinajstih dneh so to dijaki že ugotovili sami.
Da, to je šola, imenuje se življenjska šola. Ciper. Rjava trava, prastare oguljene učilnice in nenehna vročina, da te kap, nič vode… Razumem tiste, ki so rekli, da je Koroška zakon. In res je. Vsi potrebujemo izkušnjo s tujino, da razumemo, kaj imamo doma. Vsi moramo oditi od doma, iz domačega gnezda, da znamo ceniti, kaj predstavlja naš dom. Ciper je dal veliko, dal je vsekakor dovolj, da lahko danes s časovne perspektive povem, da je bil več kot upravičen. Dijaki, ki so ga doživeli, ne bodo nikoli več taki, kot so bili pred njim. Tega spoznanja jim ne bi mogla v tako kratkem času dati nobena šola, pa če bi se še tako trudili. In to spoznanje je nagrada za ves trud in delo, ki sem ga in smo ga vložili v projekt. Verjamem in srčno upam, da ni zadnji.